Spominska knjiga lj. plemiške družbe Sv. Dizme,LOJZE GOSTIŠA

Gre za faksimile najpomembnejšega iluminiranega rokopisa slovenskega baroka. Fundacija Janeza Vajkarda Valvazorja ga je leta 2001 izdala v nakladi 200 izvodov. Original spominske knjige hranijo v Arhivu Slovenije, izdaja takšnega faksimila pa je pomenila zahteven projekt, ki je potekal kar osem let.Vsak izvod je oštevilčen in overjen pri notarju, na knjižnem trgu pa velja 6000 evrov. Rokopis je nastajal 113 let, med letoma 1688 in 1801, in je pravzaprav kronika ljubljanske družbe sv. Dizme. Skoraj vsak od 195 članov te bratovščine je prispeval svoj razkošno okrašeni list, tako da se je skozi leta nabralo 187 celostranskih iluminacij. Posebno zahtevno delo je bil proces tiskanja the reprodukcij, saj je bil za dosego primerne kakovosti reprodukcij potreben šest barvni tisk. Nobena tiskarna v Sloveniji tega ne premore, zato so reprodukcije natisnili v avstrijskem Gradcu, medtem ko so vezavo opravili v Švici. Knjiga je vezana tako, kakor je verjetno bila v času njenega nastanka: lesene platnice, odete v črn žamet in srebrno okovje.

Kaj je bila družba sv. Dizme? Zgodba o Dizmovi družbi, kot jo tudi imenujejo, se začenja leta 1688, ko je Wolfgang Sigismund pl. Künpach, tedaj upravitelj rudnika živega srebra v Idriji, ustanovil laično družbo plemenitih mož, "plemičev po krvi ali po zaslugah".Njihov namen je bil delati v javno dobro, "za ohranitev zaupanja in za pospeševanje lepih in poštenih navad", kot so zapisali. To ni bila še ena od cerkvenih družb, kakršnih je bilo v tistem času veliko, šlo je bolj za nekaj takega, kot so današnji rotarijanci ali lionsi. V skladu z duhom tedanjega časa so dizmovci častili pobožnost. Zazavetnika so si izbrali sv. Dizmo, spreobrnjenega razbojnika, ki je bil križan skupaj s Kristusom, prvega med blaženimi, ki ga je posvetil kar Kristus sam, in velja za priprošnjika umirajočih. V ljubljanski stolnici so si naročili in plačali lastni oltar in grobnico, ki stoji desno od glavnega oltarja. Število članov družbe sv. Dizme je bilo sprva omejeno na 26, kasneje pa se je ta meja zvišala na 51. Da je šlo za eksluzivno druščino, priča tudi zapis, da medse niso sprejeli nikogar, ki "ni plemenitega stanu ali ni graduiral oziroma ni v kaki ugledni službi". V Dizmovo bratovščino so bili vključeni pomembni slovenski izobraženci tistega časa, njeni člani pa so postali jedro leta 1698 ustanovljene Akademije delovnih (Academia operosorum). Tri leta kasneje so bili tudi med ustanovitelji prvega glasbenega združenja na Slovenskem (Academia philharmonicorum). Že kmalu po ustanovitvi družbe sv. Dizme je začela nastajati spominska knjiga. Vsak član se je predstavil s celostransko ilustracijo, v katero je bil vključen na vrhu latinski rek in izbrano nemško člansko ime, v sredi osebni ali družinski grb z življenjskim motom člana, spodaj pa še lastnoročni podpis. Baron Janez Rudolf Coraduzi je bil na primer vpisan leta 1868 in si je za člansko ime izbral vzdevek"Koprneči", za življenjski moto pa "Zbrana srca soglašajo z združenimi srci". Napisi v spominski knjigi so bili v nemščini, po mnenju strokovnjakov pa je skozi čas knjigo ilustriralo vsaj dvanajst iluminatorjev, a jih večina ni znana. Med njimi izstopajo Andrej Trost, Simon Tadej VolbenkGrahovar ter anonimni slikar. Skozi iluminacije lahko sledimo tudi razvoju likovnih slogov, od bogatega baroka do lahkotnega rokokoja in proti koncu do jezika razsvetljenstva. Štiri primorske knjižnice so odslej bogatejše za faksimile spominske knjige, ki ga imajo strokovnjaki za neprecenljiv spomenik rokopisne umetnosti 17. in 18. stoletja, vendar ne le kot knjižni biser, temveč kot pomemben dokument slovenske zgodovine. V Mestni knjižnici Piran je bila knjiga na ogled dober mesec dni, zdaj pa jo bodo spravili v piranskem arhivu, ki ima primerne prostore za hrambo. V Kosovelovi knjižnici v Sežani bodo
knjigo namestili v posebno vitrino, kjer bo na ogled obiskovalcem, v Matični knjižnici Izola pa jo zaenkrat hranijo v trezorju, saj nimajo ustreznih prostorskih pogojev, da bi jo lahko razstavili. V Narodni in študijski knjižnici bodo delo prav tako razstavili v vitrini, hranili pa jo bodo v posebni omari za takšne dragocenosti. S faksimilirano izdajo spominske knjige ljubljanske plemiške družbe sv. Dizme smo dobili vpogled v življenje plemstva na Slovenskem, ki ga doslej nismo imeli, " je o pomenu te knjižne izdaje povedal umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša, ki je tudi idejni pobudnik in urednik izdaje.