Celjski grofje ; Velika puntarija ; Kranjski komedijanti / Kondor 91*

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. PLAČILO NA TRR,
OZIROMA PO DOGOVORU
SLOVENSKA IZDAJA
SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,MEHKE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - KF2 / KONDOR -
NAJBOLJ BRANE KNJIGE, KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)


Podrobni podatki
Avtor – oseba Kreft, Bratko
Naslov Celjski grofje ; Velika puntarija ; Kranjski komedijanti / Bratko Kreft ; [spremno besedo napisal Dušan Moravec]
Vrsta gradiva drama
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1967
Založništvo in izdelava Ljubljana : Mladinska knjiga, 1967 (v Ljubljani : Mladinska knjiga)
Fizični opis 295 str., [7] str. pril. ; 18 cm
Drugi avtorji – oseba Moravec, Dušan, 1920-2015
Zbirka ǂKnjižnicaǂ Kondor : izbrana dela iz domače in svetovne književnosti ; 91
Opombe Spremna beseda / Dušan Moravec: str. 283-295
Predmetne oznake SGC Slovenske drame
Predmetne oznake Kreft, Bratko, 1905-1996 -- Literarne študije
UDK 821.163.6-2
821.163.6.09 Kreft B.
COBISS.SI-ID 15446784
Nekoč sem v nekem priložnostnem zapisu ob imenu dr. Bratko Kreft že v naslovu pripisal: skoraj prijatelj. Med nama je bilo dvajset let starostne razlike, ravno dovolj za medgeneracijsko sumničavost (ob življenjskem zenitu starejšega in prvih korakov mlajšega), toda Kreft je bil tako eksplozivno polna osebnost, da je znal in zmogel človeško in problemsko komunicirati tudi z ljudmi in svetom zunaj sebe, izhajajoč iz spoznanja, da se tako svet kot družba z enako razvojno logiko neustavljivo cepita in spet sestavljata v iluzijo celosti. Najpogosteje narodne.

Takšen je bil Bratko že po svojem značaju in nazorskem prepričanju: filozofsko in akcijsko profiliran liberalec, v tedanji jezikovni terminologiji t. i. napreden pisatelj. Zanimiv spoj revolucionarnega in modernega v času, ki ga je živel. Zmeraj je poskušal kaj novega, ali vsaj drugačnega Že literarni leksikon namiguje na njegovo kreativno širino: pisatelj, režiser, dramatik, lit. zgodovinar. In večina nas, ki smo ga poznali, z njim komunicirali, se včasih v svojih aktivnostih znašli z njim v istih vrstah (jaz na primer predvsem kot urednik Sodobnosti), bi spontano pristavila In še marsikaj drugega. Marsikaj v njegovem življenju in delu pojasni nekakšna dvojnost, ki je eno, njegovega ustvarjalnega profila: dramatik – režiser. Že v svojem štiriindvajsetem letu se je slovenski javnosti predstavil kot prozni avtor, s socialno izzivalno angažiranim romanom Človek mrtvaških lobanj, ki ga je tedanja oblast (1929) zaplenila, kar je sicer avtorju povzročilo kup težav, posledično (danes bi rekli »kolateralno«) pa v javni zavesti okrepilo njegovo ime. Ko se je, tri leta pozneje, oglasil z dramo Celjski grofje, je bil v mladem rodu tedanje slovenske literature že ime, kot pravimo, ki ga je z vsako naslednjo le še bolj in dokončno utrdil: Velika puntarija, Kranjski komedijanti, Kreature, gledališka priredba Levstikovega Tugomerja, Balada o poročniku in Marjutki (tudi priredba, tokrat ruskega avtorja). Vse svoje drame je Kreft tudi sam režiral. Iz notranje potrebe po kar najbolj natančnem oblikovanju umetniške in nazorske sporočilnosti vsega svojega pisanja in uprizarjanja. Toliko laže, ko si je uspel priboriti mesto stalnega režiserja oz. dramaturga v Drami SNG. Njegova dramatika je bila vselej nekomu in nečemu namenjena. Tudi s prvinami hotene provokacije.

Pri tem trojstvu (avtor, režiser, dramaturg) se razkrivata Kreftova tako rekoč totalna predanost gledališču in njegovo trdno prepričanje o gledališkem poslanstvu v družbi, slovenski pa še posebej. Zanj ni bila le bizarna domislica, ko se je že kot začetnik, pogumno in izzivalno, preizkusil nič manj kot s proletarskim odrom, ki ga je v trku z družbeno realnostjo moral omiliti v delavskega. Kreft je bil namreč iskreno prepričan, da so (bi morali biti) integralni del slovenstva tudi od kulture najbolj oddaljeni ali najbolj odrinjeni sloji, hkrati pa tudi, da je treba s primernim repertoarjem »prevzgojiti«, osvestiti tisti tanki sloj, ki v gledališče sicer redno hodi, a ne toliko iz duhovne potrebe ali lastne doživljajske nezadoščenosti kot iz nekakšnega postavljaštva pred tistimi, ki v gledališče ne morejo ali si ne upajo. Tako je kot dramaturg uvajal v svoj repertoar vse bolj zahtevne avtorje (ne le Shakespearja, sodobne in klasike. Tudi ko se je bilo treba postaviti, ne brez tveganja, znotraj gledališča samega, tako njegovega vodstva kot igralskega kolektiva.