skulptura - papež Leon XI

skulptura - papež Leon XI
dimenzije 4 x 14 x 4 cm

Leon XI, v latinščini: Leo XI; rojen kot Alessandro di Ottaviano de' Medici di Ottajano (Firence, 2. junij 1535 - Rim, 27. april 1605), je bil 232. papež katoliške cerkve in tudi vladar papeške države od 1. aprila 1605 do svoje smrti. Njegov pontifikat, ki je trajal le šestindvajset dni, je deveti najkrajši v zgodovini katoliške Cerkve.
Alessandro de' Medici se je rodil v Firencah Ottavianu de' Medici in Francesci Salviati, najmlajši od štirih otrok in edini sin. Njegov oče je pripadal stranski veji ugledne in močne firenške družine. Družina Medičejci je dala Cerkvi že dva papeža: Leona X. (1513-1521) in Klemena VII. (1523-1534). Njegova mati je bila nečakinja Leona X. Približno pri desetih letih je Alessandro izgubil očeta.
Prejel je močno pričevanje vere od dominikanca Vincenza Ercolanija, ki ga je mladi Alessandro slišal v bližnji cerkvi San Marco. Odločil se je za duhovniški poklic, a ni našel podpore matere, ki je upala na drugačno usodo svojega edinca. Celo stric (mamin starejši brat) ga je poskušal odgovoriti. Oba sta ga zaupala Cosimu de' Mediciju, Alessandrovemu drugemu bratrancu, v upanju, da bo spreobrnitev pozabljena.
Leta 1560 je Alessandro spremljal Cosima na potovanju v Rim. Tu je lahko srečal Filippa Nerija (bodočega svetnika), ki je nanj naredil velik vtis. Ko se je vrnil v Firence, je še naprej pogosto obiskoval kroge Medičejskega dvora. Dokler je bila mama živa, Aleksander ni razmišljal o njej. Toda leta 1566, ko mu je umrla mati, se je odločil, da se pridruži svetemu redu. 22. julija 1567 ga je florentinski nadškof Antonio Altoviti posvetil v duhovnika. Kmalu zatem ga je Cosimo I. razglasil za viteza reda svetega Štefana.
Sprva se je posvečal različnim cerkvenim študijem, vendar ni blestel s bolj praktičnim kot špekulativnim temperamentom. Leta 1569, imenovan za veleposlanika toskanskega velikega vojvode Cosima I. pri Svetem sedežu, se je iz Firenc preselil v Rim. V Rimu ga je varoval Ferdinando de' Medici, mlajši od njega, a leta 1565 že kardinal. Guglielmo Sirleto, kardinal kurije, ga je vpeljal v rimsko življenje, kardinal Francesco Pacheco pa ga je predstavil papežu Piju V. Papež cenil njegove darove in ga imenoval za apostolskega protonotarja (1569).