skulptura v poslikanem bronu Buda / Buda /

skulptura v poslikanem bronu Buda / Buda /
pojav kiparstva v 19. stoletju
dimenzije 30 x 60 x 25 cm


Buda (sanskrt: Buda prebujen, razsvetljen)
Kot letnice rojstva in smrti so podane različne letnice, na primer 563 - 483
Buda (sanskrt: Buda prebujen, razsvetljen) duhovno in versko ime indijskega plemiča in utemeljitelja budizma Siddhartha Gautama (tisti, ki je dosegel svoj cilj). Siddhārtha Gautama se je rodil okoli leta 560 pr. Kristus v Kapilavastu, na pobočju Himalaje. Umrl je okoli leta 480 pr. Kristusa v Kusinari. Odpovedal se bogastvu in družini, se predal asketizmu in verskemu razmišljanju, po sedmih letih dosegel razsvetljenje in svoj nauk razglasil v znameniti »pridigi iz Benaresa«. Osnova Budinega učenja leži v vadbi in obvladovanju uma in se v glavnem ukvarja z opisovanjem narave uma, raziskovanjem njegovih različnih značilnosti, pa tudi z ugotavljanjem, kako ga je mogoče spremeniti in osvoboditi. Ko je potoval po deželi in pridigal, je pridobil veliko učencev. Učil je enakost med ljudmi in se zoperstavil brahmanskim kastam. Učil je, da je življenje polno trpljenja, ki izhaja iz nevednosti, oklepanja in hrepenenja; potrebno je potlačiti želje, saj se na ta način človek lahko osvobodi trpljenja. Kot najvišji cilj življenja Buda navaja nirvano (izumrtje), s katero se doseže končni cilj življenja: odsotnost vseh želja in prenehanje samsare v stanju najvišje popolnosti.
Poznavanje Budovega življenja temelji predvsem na pričevanju kanoničnih besedil, med katerimi so najobsežnejša in najobsežnejša napisana v paliju, jeziku stare Indije. Po budistični tradiciji je bil po Gautamaovi smrti sklican koncil 500 menihov, da bi ugotovili pristno učiteljevo učenje. Ta koncil je predmet številnih razprav med budističnimi učenjaki in zgodovinarji. Vendar nauk, ki je veljal za pristnega, ni bil zapisan, ampak je bil zapisan v spomin Budinim učencem. Sveta besedila so bila tako zapisana šele po dolgem času. Po šrilanških kronikah iz četrtega in šestega stoletja so bila najzgodnejša od teh palijskih "kanoničnih besedil" zapisana med vladavino kralja Vattagamani Abhaya v prvem stoletju pr. Druga poročila o Budovem življenju so se v pisni obliki pojavila šele v prvem ali celo petem stoletju. Ti življenjepisi so torej nastali pozno in so bogati z mitskim in legendarnim gradivom, sama kanonska besedila pa so plod dolgotrajnega ustnega prenašanja, obogatenega s spremembami in dopolnitvami. Tako obstaja veliko legend in zgodb iz Budinega življenja.