Jurčič / Spomini na deda. Prazna vera, Jurij Kozjak, Domen, Jesensko*.

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. (ZA NAVADNO POŠTO - TISKOVINA)
PLAČILO NA TRR.OZIROMA PO DOGOVORU.

SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

KLJUČ / LOK - K POL 3VR / NAJBOLJ BRANE KNJIGE, POCENI KNJIGE ZA NA DOPUST, PLAŽO,...
USPEŠNICE ,KLASIKI,DOBRA KNJIGA

SLIKE SO AVTORSKO ZAŠČITENE.
PRI VAŠEM SPOROČILU PROSIM NAPIŠITE ŠE VAŠ KONTAKT(TELEFON,MAIL,..)

Podrobni podatki
Avtor – oseba Jurčič, Josip, 1844-1881
Naslov Zbrano delo / Josip Jurčič ; [uredil in z opombami opremil Mirko Rupel]
Vrsta gradiva zbrano delo
Ciljna skupina leposlovje za odrasle
Jezik slovenski
Leto 1946-1984
Založništvo in izdelava V Ljubljani : Državna založba Slovenije, 1946-1984
Fizični opis 1 zv. ; 21 cm
Drugi avtorji – oseba Rupel, Mirko
Logar, Janez, 1908-1987
Munda, Jože
Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev
Vsebina Vsebina:
Knj. 1: Pripovedke ; Spomini na deda ; Prazna vera ; Jurij Kozjak ; Jesensko noč ; Domen. - 1946 [i. e.] 1947 (Vir pri Domžalah : Veit). - 315 str. - 5.000 izv.

Opombe na koncu vsake knjige
UDK 821.163.6.09Jurčič J.
821.163.6-82
COBISS.SI-ID 496641

Delo Josipa Jurčiča





Pripovedniški dar je Jurčič prejel že zelo zgodaj, in sicer v otroških letih od svojega deda, materinega očeta. Bil je namreč njegov ljubljenec, zato mu je ded namenil veliko svojega časa. Prav to je botrovalo, da je pričel ustvarjati že v dijaških letih. Na njegovo ustvarjanje so vplivale pravljice, anekdote in pripovedke ljudskega izročila, ki mu jih je pripovedoval njegov ded. Iz te dobe so glavna dela Pripovedka o beli kači, Spomini na deda in kratka povest Prazna vera. Že kot sedmošolec je zasnoval povesti Domen in Tihotapec ter zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je izšla v visoki nakladi pri Mohorjevi družbi v Celovcu.



V Alojzijevišču so študijski predstojniki, med njimi tudi poznejši ravnatelj zavoda, Čbeličar Jurij Grabner, kmalu spoznali njegove izredne darove in mu dali priliko, da se je seznanil s spisi, tako slovenskih pesnikov in pripovednikov kot tudi z različnimi tujimi pisatelji.



Na Jurčiča je močno vplival tudi Fran Levstik s svojimi programskimi in jezikoslovnimi spisi. V Novicah (1858) je prebiral članke o napakah slovenskega pisanja, v katerih se je seznanjal s pravilno rabo jezika in napakami ter ovirami le-tega. Spoznal je, da se je potrebno jezika učiti tam, kjer ga še vedno ohranjajo v vsej svoji moči in slikovitosti, torej pri kmečkem prebivalstvu, še posebej na Dolenjskem. V Potovanju iz Litije do Čateža, ki ga je Levstik objavil v Slovenskem glasniku leta 1858 je videl, kako je »treba pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja,« in kako je treba upodabljati domače ljudi, da jih vidiš »žive« pred seboj. Naučil se je tudi ljubiti in zbirati ljudske pesmi, pravljice in pripovedke, predvsem pa se je seznanil z Levstikovim načrtom, kako naj bi se pospešil razvoj in razcvet slovenskega slovstva, še posebej pripovednega. Tako je ob koncu leta 1861 v Slovenskem glasniku objavil svoj prvi tak zapis - Pripovedko o beli kači, v kateri so vidni vplivi zbranega ljudskega blaga. Veliko tega pa je ostalo v rokopisu. Jurčič si je prav tako zapisoval značilne izreke in slikovite govorne podobe muljavskih domačinov, ki jih je srečeval v vasi in očetovi žganjariji. Nabrano blago je kasneje, po Levstikovem zgledu, uporabil za nove pripovedne stvaritve.



Leta 1863 je z delom Spomini na deda postavil trajen spomenik svojemu prvemu učitelju pripovedništva. Pod to delo se je podpisal s psevdonimom J. J. Zavojšček. Potrebno je omeniti tudi deli Prazna vera (1864) in Uboštvo in bogastvo (1865), v katerih je moč zaslediti isto narodopisno smer pripovedovanja kot v Spominih na deda.



Snovi za svoje kasnejše zgodovinske povesti je Jurčič iskal tako pri Valvasorju kot tudi pri Waltherju Scottu. Slednjega je z navdušenjem prebiral, saj so bili njegovi zapisi sijajni zgled za prikazovanje slovenske zgodovine, življenja na kmetih, še posebno življenja na podeželskih gradovih. Ob njegovih romanih so se tako Jurčiču prebudile zamisli o tedaj še speči slovenski zgodovini in ljudski povesti, kateri bo vdihnil življenje. Zdaj je pred njegovimi očmi stala pravljica iz turških bojev, ena izmed tistih, ki mu jih je priporočil Levstik za pisanje novel, ki pripoveduje zgodbo o ugrabljenem grajskem sinu, vzgojenem za janičarja, kasneje vrnjenem svoji domovini in rodu. Tako je nastala povest, navezujoča se na 15. stoletje, Jurij Kozjak, slovenski janičar (1864), ki opisuje turške vpade in zgodovinske dogodke iz domačega kraja, povzete po Valvasorju. Vse te dogodke je vnesel v dobro znani okvir domačih krajev, bližnjih in daljnih gradov, domače vasi in župnije ter stiškega samostana. Razvoj dejanja sicer ni povsod dovolj utemeljen, nekateri značaji so preveč šablonski, a neposrednost pokrajinskih orisov in živahni dramatični način pripovedovanja so zagotovili delu nenavaden uspeh. Knjigo so morali kar dvakrat natisniti, obakrat po 2500 izvodov. »Stari stiški župnik Hinek je tri nedelje zaporedoma pri krščanskem nauku pridigal samo o Juriju Kozjaku in iz vse okolice so ljudje kar vreli v cerkev« (Levec). Takoj zatem je Jurčič napisal domačo povest iz 18. stoletja z naslovom Domen, objavljeno v Slovenskem glasniku leta 1864 in predstavlja eno njegovih najboljših povesti. Za snov si je zapet izbral, po Levstikovem nasvetu, pripovedko o vojaških beguncih iz časov, ko so še župani lovili mlade moške in jih na silo pošiljali v vojsko. Ta motiv je Jurčič v tej povesti podredil glavnemu, čisto svojevrstnemu motivu sovraštva med nezakonskim sinom in očetom. Karakteristika oseb je že mnogo realnejša in jasnejša kot v Juriju Kozjaku, dejanje pa živahno in polno dramatično zgrajenih prizorov. Levstikova pobuda se čuti tudi v povesti iz kranjskega domačega življenja Tihotapec (1865). Snov za omenjeno delo je črpal iz sosedovega pripovedovanja o hrvaških tihotapcih. Po karakterju je enakovreden Domnu, po zgradbi in motivaciji dogodkov pa preprostejši in doslednejši od njega. Leto 1865 je bilo zelo plodno pri Jurčiču, saj je ustvaril kar nekaj del. Omeniti je potrebno, da se je tega leta osebno seznanil z Levstikom, s katerim sta ostala prijatelja in sodelavca vse do Jurčičeve smrti. V tem času je za tisk priredil zanimive Pajkove Spomine starega Slovenca, skupaj s sošolcema je izdal leposlovni zbornik o veliki noči z naslovom Slovenska Vila. V njej je objavil ne najbolj posrečeno zgodovinsko povest iz luteranske dobe Jurij Kobila, ki dokazuje, da se še ni dovolj spretno gibal v gosposkih krogih, in toliko boljšo novelo iz življenja izobražencev Dva prijatelja. V tej zbirki je izšlo tudi nekaj njegovih pripovednih pesmi, ki jih je objavil v Slovenskem glasniku. V tem letu je nastala tudi humoreska Vrban Smukova ženitev, študija, ki govori o kmečkem ubožcu, posebnežu, nekakšnem predhodniku Krjavlja in Spaka.



Dunajska leta predstavljajo pri Jurčiču prvi višek pisateljske dejavnosti. Že v počitnicah je dokončal poljudno zgodovinsko povest iz časa bitke pri Sisku Grad Rojinje, ki je leta 1866 izšla pri Mohorjevi družbi. Na Dunaju so zaporedoma po vrsti nastajala tudi naslednja dela: Kloštrski žolnir, ki predstavlja nekoliko kriminalistično povest iz 18. stoletja, postavljeno v kostanjeviško okolico, Hči mestnega sodnika, kot zajemljiva kulturna slika 15. stoletja ljubljanske zgodovine ter Golida, zgodovinska anekdota iz zatona francoske Ilirije.



Glavno delo Jurčičeve dunajske dobe pa je prav gotovo prvi njegov roman - Deseti brat, ki je izšel leta 1866. Pobudo za delo je Jurčič ponovno dobil od Levstika, ki je priporočal za epizodno figuro v romanu prav desetega brata; podobne posebneže je poznal in študiral tudi sam med ljudstvom. Pri snovanju so mu bili pred očmi kraji in ljudje, posebno grajski na Kravjaku pri Muljavi, najbolj pa njegovo prijateljsko razmerje do grajske hčere Johanne Ottove, ki jo je med počitnicami leta 1864 učil slovenščino. V romanu je poleg gospode opisal tudi okoliške vaščane, posebno pozornost pa je posvetil vaškima posebnežema Krjavlju in Martinku Spaku, ki se je izdajal za desetega brata. V središče postavlja zgodbo študenta Kvasa, ki se zaljubi v Manico in, ki se neprestano bori proti bedi. Čez počitnice poučuje otroke bogatašev. Ima zamisel, da bi Maničinega očeta prosil za njeno roko, a se zaveda, da to ni mogoče. V ozadju sklepa, da bi bilo najprej dobro končati študij in si poiskati delo, šele nato stopiti pred Maničinega očeta. Levstik se je takemu načinu pisanja in Lovretu Kvasu uprl ter Jurčiča v nekem članku napadel. Ni se zavedal, da je s tem delom Jurčič posegel naprej v evropski prostor. Jurčičev Kvas je zelo spodobna oseba, ker kaže napetosti in razočaranja. Ni junak, ampak dejanski človek. Krjavlju se smejimo, nad dejanji in besedami Martinka Spaka pa se pogosto zamislimo. V spomin mu je prihajal tudi Scott in mu pomagal pri tehnični zgradbi romana. Ogrodje dejanja je zato v nekaterih glavnih potezah res posneto po Scottovem romanu Starinoslovec, a v slikanju kmečkega življenja, v risanju značajev, zlasti pa vaških originalov, je Jurčič pokazal tolikšno moč ustvarjanja in hkrati toliko samosvojega oziroma neodvisnega, le nekoliko grotesknega humorja, da je postal ta prvi slovenski roman v teku časa prava ljudska knjiga.



Ko je pisal Desetega brata, se mu je posrečilo, da je k sodelovanju privabil do takrat še ne toliko prepoznavnega Stritarja, ki mu je stal ob strani v najtežjih trenutkih, saj mu je finančno pomagal, ko je bil še Jurčič vpisan na filozofsko fakulteto in je stanoval v vlažnih prostorih, stradal in večkrat bil premražen. Vendar kljub pomoči mu je primanjkovalo denarja, zato je moral študij opustiti.


Leta 1867 je Jurčič začel snovati svoj novi roman Cvet in sad. Vmes je kot za šalo napisal še Nemškega valpta in nesmrtno Kozlovsko sodbo v Višnji gori ter poljudno povest Dva brata (1868). Glavni lik v romanu, prof. Vesel, je posnet po Stritarju. Dejanje je zgrajeno na isti način kot v Desetem bratu. Glavno dejanje, ki se vrši pred nami, in stransko, ki se je zaključilo v preteklosti, se na zadnje obe strneta in sta vzeti iz življenja izobražencev - »civilnih ljudi« na kmetih. Prepleteni sta z dogodki iz kmečkega življenja, karakteristiko in svojevrstnim originalnim humorjem. Individualizacija značajev pa je tudi v glavnem dejanju večja kot v Desetem bratu. Delo je že pričelo izhajati v Cvetju, ko je prejel Levstikovo oceno Desetega brata, v kateri ga je ta opozoril na nekatere napake njegovega dela. Zato je hotel še nenatisnjeni del romana zopet predelati, saj je imelo delo iste napake kot Deseti brat. Vendar pa mu tokrat delo ni šlo od rok, zato se je raje odločil za snovanje nove kmečke povesti, ki bi bila tako po dejanju kot po značajih brezhibna. Začel je pisati Sosedovega sina, medtem ko je roman Cvet in sad čakal še devet let, da ga je izpilil in dodelal do potankosti.



Sosedov sin, ki ga je z veseljem začel pisati pomladi 1868 in ga z muko končal v spremenjenih razmerah v jeseni istega leta, je postal res najboljša Jurčičeva povest, ki prikazuje verne kmečke ljudi in njihova življenja na Dolenjskem. Karakteristika likov je premišljeno izbrana, saj odgovarja življenju na vasi, prav tako je dobro zastavljena motivika v razvoju dejanj, medtem ko je zgradba preprosta in enotna. Zgodba se srečno konča. Zmaga pravica, poplačani so napori, poštenost, poplačano je naravno v človeku.