Taras Bulba / Nikolaj V. Gogolj

,SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA, ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,TRDE PLATNICE
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A

LOK - K ZG L

Podrobni podatki
Avtor – oseba Gogolʹ, Nikolaj Vasilʹevič
Naslov Taras Bulba / Nikolaj V. Gogolj ; [prevedel Vladimir Levstik]
Vrsta gradiva roman ; za mladino (nad 14 let)
Jezik slovenski
Založništvo in izdelava [Ljubljana] : Mladinska knjiga, 1972 (v Ljubljani : Mladinska knjiga)
Fizični opis 138 str. ; 20 cm
Drugi avtorji – oseba Levstik, Vladimir, 1886-1957
Ham, Drago
Zbirka Moja knjižnica ; ǂletn. ǂ4, ǂrazred ǂ7, ǂknj. ǂ1 ; = 7, 17
Opombe Gogolj in njegova povest Taras Bulba ; Opombe / D. H.: str. 135-138
UDK 821.161.1-311.6
COBISS.SI-ID 28811265

Nikolaj Vasiljevič Gogolj
Nikolaj Vasiljevič Gogolj je bil ruski pisatelj. Rodil se je 1. aprila 1809, v vasi Soročinci, v Poltavski guberniri, v Rusiji, v današnji Ukrajini. Rodil se je v obubožani plemiški družini in njegov oče je bil tudi pisatelj komedij in pesnik.

Gogolj je doma dobil zanimanje za literaturo. Po gimnaziji je študiral v Peterburgu, kjer se je spoznal z literaturo in kasneje postal profesor zgodovine na peterburški univerzi.

Svojo pripovedno pot je začel z zgodbami, z naslovom Večeri na pristavi blizu Dikanjke. Po neuspešnem predavanju na univerzi, se nato posveti samo književnemu ustvarjanju. Izda knjigi Arabeske in Mirgorod, v katerih prvič zazveni njegov grenki smeh.

Nato izidejo še znamenite Peterburške povesti, kjer izrazi vtise iz peterburškega življenja. Ena izmed njih je povest Plašč, kjer s toplim humorjem in sočutjem do trpečega človeka izoblikuje tip bednega malega uradnika, ki je prikrajšan za vse lepo. Njegovo največje delo je roman Mrtve duše, kjer je opisal svoj kritični odnos do ruskega življenja.

Nato je nekaj časa živel v tujini, zlasti v Evropi, v Rimu, a že takrat je bil močno bolan na živcih. Kasneje je odpotoval v Jerulazem in po vrnitvi iz njega živel v hudi depresiji. Izdal je še eno knjigo Izbrana mesta iz dopisovanja s prijatelji, kjer zagovarja fevdalizem in absolutizem, prešnje pisanje pa je razglasil za škodljivo. To je javnost obsodila, in kmalu izda še izpoved, kjer se opravičuje za to zmoto.

Zapade v hudo duševno krizo in 4. marca 1852 umre v Moskvi. V ruski književnosti pa ostane predhodnik realizma.