Moška gorenjska narodna noša in škornji (velikost 43)

Ugodno prodam gorenjsko narodno nošo primerno za moškega, ki v višino meri med 175 in 180 cm: belo srajco, bele spodnje hlače, Irharice, črn telovnik, ruto, črn klobuk, črne škornje v velikosti (43) / 44 (28 cm) in dežnik rdeče barve.

Moške srajce viri neštetokrat omenjajo. V prvi polovici so nosili moški srajce dveh krojnih izvedb. Preprostejše srajce, ki so jih splošno nosili, so bile krojene iz dveh stanov brez ramenskega šiva, z ovratnim razporkom, ki je segal približno do sredine prsi. Malo številčnejši nosilci, predvsem na Primorskem, Gorenjskem in Koroškem so v istem času oblačili tudi srajce, ki so bile krojene podobno kot ženski rokavci in sicer iz ločenega prednjega in zadnjega stana z ramenskim, trapezasto rezanim vstavkom na katerega so prišili rokavni del. Tako prve kot druge so krojili bodisi brez ovratnika ali z ozkim ovratnim obrobkom, poleg tega so bili v navadi tudi večji in manjši ovratniki in bogato gubanje na rokavih in pod vratom. Srajce so v prvi polovici 19. stoletja izdelovali iz belega domačega platna. Hodne ali prtne srajce so bile namenjene delovni kot tudi pražnji opravi. Sredi stoletja so »le premožnejši nosili srajce iz madapolana« so poročali za okolico Šentruperta. Zlasti za poroko so bile v ljubljanski okolici v navadi srajce iz perkala. Trpežnejše platnene srajce so se za delavnike obdržale v moški noši tudi še v drugi polovici stoletja. Za pražnje dni so vedno pogosteje posegali po srajcah iz kupljenega bombažnega blaga. Preprosto krojene platnene srajce so se obdržale do današnjih dni le še pri posameznih prebivalcih hribovitejših predelov; nosijo jih ob delavnikih pri napornejših delih, ker dobro vpijaj o znoj. Srajce, krojene po tedanji modni šegi se v osnovnih krojnih potezah ne razlikujejo od kmečkih srajc, pač pa opazimo večje razlike pri izvedbi ovratnega in prsnega dela ter zapestnikov in v uporabi blaga. Meščani so nosili v istem času srajce iz najfinejšega platna ali kupljenega industrijskega bombažnega blaga, ki so imele zelo visoke in trdo naškrobljene ovratnike. V starejši kmečki noši, so bili takšni ovratniki še zelo redki. Tudi do lic segajoči in trdo poškrobljeni ovratnik, tako imenovani »očetov morilec«, ki se je pri meščanih uveljavil v drugem desetletju 19. stoletja, so kmetje le redko nosili; isto velja za nadomestne manšete in ovratnike, edina elementa, ki so jih premožnejši prevzeli od empirske in bidermajerske noše. V nasprotju z meščani so kmetje nosili takšne srajce le ob nedeljah in še to samo tisti, ki so tudi z obleko poudarjali svojo petičnost.

Spodnje hlače pridejo bolj do izraza pri kratkih irharicah. Nosi se jih pod dolgimi irharcami, zatlačene so v škornje, spodaj se zavezujejo. Spodnje hlače so izdelane iz belega bombaža.

Irhaste hlače so izdelovali domači krojači iz črno ali rjavo barvane ovčje, kozje, jelenje in gamsove kože. Enako so krojili hlače tudi iz domačega, navadno črno barvanega platna, meziana in sukna. Že v tridesetih letih so izdelovali hlače tudi iz kupljenega bombažnega blaga, cajga, cvilha in sukna. V krajih, kjer se je noša alpskega oblačilnega območja stikala z mediteransko, so nosili poleg temnih usnjenih tudi bele suknene hlače in kot pravi poročilo iz snežniškega gospostva 1838. leta: »skoraj vsi moški nosijo čez kolena segajoče, črne usnjene, nekateri pa tudi bele volnene hlače, prav tako segajoče čez kolena«. Po opisu noše za glavno občino Kostanjevico na Dolenjskem so nosili v delovnih dneh v tridesetih letih »večinoma kratke, nekoliko čez kolena segajoče hlače iz domačega, črno barvanega platna, ob nedeljah in praznikih pa iz črnega kozlovskega usnja«. Približno enako nošnjo hlač sporočajo viri tudi za alpsko območje. Proti sredi stoletja, ko so začeli nositi nekoliko manj tesne irhaste hlače, so jih oblačili tudi že v delovnih dneh. Kljub temu pa so veljale bogatejše izvezene irhaste hlače za del oprave premožnejših kmetov, ki so se ob nedeljah postavljali z njimi. Platnene, suknene in irhaste dokolenske hlače so imele v kroju, barvi in blagu najbližjega vzornika na sosednjem avstrijskem ozemlju. Tako so na južnotirolskem območju moški nosili podobne hlače, ki so nedvomno vplivale na nošenje dokolenskih hlač pri nas, kot tudi glede krojenja in okraševanja. Gotovo so irhaste hlače velikokrat prinašali s seboj furmani in prekupčevalci. Podobno kot na Tirolskem so tudi naši kmečki krojači vezli hlače na sprednjem delu hlačnic s povoskanim rjavim in črnim lanenim sukancem in prav enako šivali okraske tako, da so naredili med obema šivoma plastičen rob, ki je še povečal lepši videz hlač. V prvih desetletjih 19. stoletja so v moški noši alpskega ozemlja nekajkrat izpričane tudi naramnice. Tako je v začetku stoletja zapisal Hacquet pri opisu moške noše z Gorenjskega, da »nosijo mnogi nararmnice«, ki so bile po istočasni upodobitvi precej široke, s prečnim delom na sprednji strani. Naramnice je upodobil Goldenstein tudi pri moškem iz Smlednika, nekaj let kasneje pa je o njih zapisal Kordeš, da so »mnogobarvne naramnice (gavtre, preramnik) domače proizvodnje« in istočasno pri opisu bohinjske moške noše, da so »naramnice, gautra, večidel zelene barve in volnene, često tudi iz svilenega blaga in podložene s platnom«. Vsekakor je začela proti sredini stoletja nošnja naramnic pojenjevati, kot so sporočili tudi iz postojnskega gospostva: »kmetje nosijo hlače navadno brez naramnic, bržkone zato, ker naramnice kmalu povzročajo kmetu težave pri hoji, stoji in pripogibanju«. Omenjene kmečke naramnice so že čez nekaj desetletij nadomestile kupljene, navadno elastične. Praktičnemu in okrasnemu namenu so rabili moški pasovi, ki so si jih opasovali na prehodu v 19. stoletje. Teh približno dve pedi širokih in do poldrugega metra dolgih pasov rdeče ali višnjeve barve že sredi prve polovice 19. stoletja ne omenjajo več. Takrat so jih nosili le še starejši, staromodno opravljeni moški.

Na celotnem območju so čez srajco oblačili telovnike. Temeljni kroj starejših telovnikov sta sestavljala dva prednja in zadnji stan, ki so ga pri telovnikih iz prve polovice 19. stoletja rezali iz enakega blaga kot prednja. Pri telovnikih krojenih sredi stoletja, so namreč že začeli vstavljati za zadnjo stran drugo, cenejše blago. Brezrokavniki so bili krojeni zvečine enovrstno. Telovniki iz začetka 19. stoletja so imeli žepe našite na notranji strani, proti sredini so žepe že šivali na zunanjo stran. Vidnejši razločki so bili pri izvedbi ovratnega dela. V prvi polovici so prevladovali telovniki z ozkimi in stoječimi ovratniki, proti sredini stoletja pa se pojavljajo po tedanji meščanski šegi tudi pri kmečkih telovnikih različno oblikovane fazone. V prvi polovici in deloma tudi na začetku druge polovice 19. stoletja so imeli telovniki poleg praktičnega tudi okrasni namen, ki se je kazal v uporabljenem blagu in barvi. Tako so še v tridesetih letih nosili na Gorenjskem, Primorskem in deloma na Dolenjskem in Štajerskem zvečine rdeče, škrlatne telovnike iz domačega sukna. Ponekod na Koroškem so jih v istem času oblačili predvsem mlajši in premožnejši ljudje. Poleg rdečih in drugobarvnih suknenih telovnikov in telovnikov iz domačega platna, ki so jih nosili predvsem ob delovnih dneh, so za pražnje dni že v tridesetih letih krojili brezrokavnike iz industrijskega blaga, kambrika, cajga, pikeja, manchestra in celo svile. Posebno priljubljeno blago za izdelovanje telovnikov je postal od srede stoletja črn vzorčast žamet. Vsaj na začetku so opozarjali žametni telovniki na imovitejšega nosilca. Zaradi lepšega videza so imeli rdeči sukneni telovniki z zlatim trakom pošite robove na sprednjem delu in ovratniku in enako obšite gumbnice. Za škrlatne in žametne telovnike so bili značilni gosto našiti gumbi, ki pa tudi niso bili samo zaradi dopadljivejšega videza, saj imamo še za sredino stoletja pri opisu mandrijerske, to je tržaško okoličanske moške noše sporočilo, da »imajo premožnejši dve vrsti velikih srebrnih gumbov na opersniku." Nošenje telovnikov se je ohranilo do današnjih dni le še pri starejših ljudeh. Vsekakor je tudi v današnji kmečki noši telovnik že staromodnejši del noše. Že najbolj bežne primerjave s sosednjimi kmečkimi nošami dokazujejo, da so se začele kmečke noše širšega alpskega območja v prvi polovici 19. stoletja med seboj vidneje približevati, kar močno potrjujejo moški telovniki in prilegajoče se irhaste hlače. Telovnik je sodil med najznačilnejše kose moške noše; kmečka noša ga je v zelo kratkem času prevzela od srednjeevropske mestne noše, čeprav po zamudniškem posredovanju slovenskih meščanov.

Rute so se pod gornještajerskim vplivom razširile že v začetku stoletja, najprej na Štajerskem, rute so si moški zavezovali pod vratom. S Štajerskega so zašle tudi na Gorenjsko, Dolenjsko in Primorsko, kjer so bile priljubljeno dopolnilo starejši noši prav do njene opustitve. Moški so najpogosteje nosili pisane bombažne in volnene, za praznike pa običajno svilene rute. Sredi stoletja so obenem z nošo, rute začeli opuščati, so si jih mlajši moški k opravilom še nadalje, nekako do začetka 20. stoletja zavezovali okoli vratu, hoteli so jim dati praznični poudarek, kot je bila naprimer košnja, ali ob nekaterih večjih praznikih.

Zelo upoštevano obuvaIo alpskega območja so bili škornji z zavihami, saj je za Gorenjce že v začetku stoletja Hacquet zapisal, da »hodijo vse leto v škornjih.« Poleg visokih škornjev so na Koroškem obuvali tudi pol škornje, ki so segali do kolen; precej splošno so jih nosili tudi na Štajerskem. Pri opisovanju noše iz ljubljanske okolice je Kordeš navedel, da so »škorence narejene iz kravjega ali telečjega usnja, večidel z zavihki navzdol obrnjenimi, ki jih potegnejo čez koleno, kadar gredo čez vodo«, s čimer je tudi nakazal krojno značilnost teh škornjev, ki so zavihke prevzeli od nekaj starejše mestne noše. Po tedanji vojaški modi so se zgledovali iz gladkega usnja krojeni, značilno svetleči se škornji, ki so jih nosili, kot je bilo že omenjeno na Štajerskem in na Primorskem. Od srede 19. stoletja so postajali do kolen segajoči škornji splošno obuvalo na Slovenskem, a so starejši možaki še v šestdesetih in sedemdesetih letih dajali prednost dolgim škornjem, ki so jih proti koncu stoletja zamenjali škornji z mehkimi golenicami, meksikanarji. Poleg škornjev so zlasti na Koroškem in Štajerskem obuvali tudi čevlje na vezalke in predvsem na Primorskem nizke čevlje za katere so viri pri opisu moške noše iz Vipave navajali, da so »italijanski čevlji, ki imajo črne pentlje in so na podplatih obiti z velikimi žeblji.« Poleg teh omenjajo kot zelo priljubljene tudi čevlje z zaponkami. Škornje z zavihami, ki so bili v kmečki noši alpske skupine zelo priljubljeno obuvalo že od druge polovice 18. stoletja, so poznale noše višjega stanu že v baroku. Zavihki v naši, kmečki noši so znatno krajši. Mimo tega so se bidermajersko opravljeni meščani že od drugega desetletja 19. stoletja splošno obuvali v nizke čevlje, pri kmetih so bili škornji priljubljeno obuvalo tudi še v poenoteni noši. Nizki čevlji s petami, večinoma z modrimi nogavicami so bili produkt baročne dobe in so v kmečko nošo alpskega območja zašli v začetku 19.stoletja.

Dopolnilo moški noši v deževnih dneh so v prvi polovici 19. stoletja postali dežniki; Storica ali omrela, kot so jo imenovali opisi moške noše iz Smlednika, je bila iz tako imenovanega voščenega platna, ki je imelo to odliko pred bombažnim, da ni prepuščalo dežja. Takšne dežnike so splošno nosili na Koroškem in Dolenjskem. Od sredine stoletja so prevladali pri pražnje opravljenih moških modri in rdeči bombažni dežniki. Verjetno so se ob delovnikih, kot to omenja za kasnejši čas ustno izročilo, kmetje ogrinjali ob dežju z narobe obrnjenimi suknjiči in rjuhami. Pri naši noši je dežnik bolj za okras, v vročih dneh je lahko tudi senčnik.

P.S. Cena unikatne ter v celoti ročno izdelane gorenjske narodne noše je znašala 1120 Evrov, cena škornjev izdelanih s strani neznanega čevljarskega mojstra je bila po besedah gospe šivilje (vsaj, najmanj) 350 Evrov. Resni stranki sem pripravljen ponuditi zelo konkreten, 20% popust na omenjeni ceni in sicer za oba unikatna izdelka tako, da bi bila cena za brezhibno ohranjeno in kompletno gorenjsko narodno nošo 896 Evrov, cena škornjev (v velikosti 43) 280 Evrov. Moško narodno nošo ter pripadajoče škornje sem vam na vašo željo oziroma po dogovoru pripravljen prodati celo na tri mesečne obroke in to brez vsakršnih obresti na omenjeni ceni obeh unikatnih artiklov.