Ivan Meštrović - v obupu

Ivan Meštrović - v obupu
kamen
originalne dimenzije 8 x 13 x 22 cm

Ivan Meštrović (Vrpolje, 15. avgusta 1883 - South Bend, Indiana, ZDA, 16. januar 1962), je bil hrvaški kipar, arhitekt in pisatelj.
Bil je najvidnejši kipar hrvaškega modernega kiparstva in hkrati vodilna oseba v umetniškem življenju v Zagrebu. Izobraževal se je v kamnoseški delavnici Pavla Bilinića v Splitu in na Akademiji na Dunaju, kjer je nastal pod vplivom secesije. Potoval je po Evropi in se seznanil z deli antičnih in renesančnih mojstrov, zlasti Michelangela, ter francoskih kiparjev Augustea Rodina, Antoinea Bourdelleja in Aristida Maillola. Bil je ustanovitelj in ideolog narodno-romantične skupine Medulić (zavzemal se je za ustvarjanje umetnosti narodnih značilnosti, ki jo navdihujejo junaške ljudske pesmi). Med prvo svetovno vojno je živel v izgnanstvu. Po vojni se je vrnil v domovino in nato začel dolgo in plodno obdobje kiparske dejavnosti in pedagoškega dela. Leta 1942 je emigriral v Italijo, nato pa leta 1943 v Švico in leta 1947 v ZDA. Bil je profesor kiparstva na Univerzi v Syracuse, nato pa od leta 1955 v South Bendu.
Večina njegovih zgodnjih del, simboličnih tem, je oblikovana v duhu secesije (Timor Dei, 1905; Vir življenja, 1907; Spomin, 1908): nekatera kažejo impresionistične nemirne površine, na katere vpliva Rodinov naturalizem, Vodnjak življenja 1905 , postavljena pred stavbo HNK v Zagrebu leta 1912), druga pa je obudila nacionalni mit in postala stilizirana monumentalna skulptura (Kosovski cikel, 1908-1910). Pred prvo svetovno vojno je zapustil patetično epsko stilizacijo, izražal je vedno več čustvenih stanj, kar dokazujejo leseni reliefi biblijske tematike, izdelani v kombinaciji arhaičnega, gotskega, secesionističnega in ekspresionističnega sloga. V delih iz dvajsetih in tridesetih let prevladuje klasična komponenta: v tem obdobju je izvedel veliko število javnih spomenikov z močnim plastičnim izrazom, poudarjenimi in čitljivimi obrisi (Grgur Ninski in Marko Marulić Split; Andrija Medulić, Andrija Kačić-Miošić in Josip Juraj Strossmayer v Zagrebu; Indijanci v Chicagu). Portreti v njegovem opusu zasedajo posebno mesto.
Ustvaril je dela močne plastične vrednosti v arhitekturnih in kiparskih spomenikih in projektih, predvsem v osrednjem tlorisu (mavzolej družine Račić v Cavtatu, mavzolej družine Meštrović v Otavicah, Hiša hrvaških likovnih umetnikov v Zagrebu, spomenik neznanemu junaku na Avali v Beogradu). Zasnoval je tudi spominsko cerkev kralja Zvonimirja v škofiji pri Kninu, ki so jo navdihnile starohrvaške cerkve in reprezentativna družinska palača, danes Galerija Ivana Meštrovića, ter obnovil stari Kaštelet ali Crikvine v Splitu. [
Njegov izjemen kiparski talent se kaže v liričnem in dramskem izrazu človeškega telesa, kar ga uvršča med ugledne osebnosti svetovne umetnosti prve polovice 20. stoletja in nedvomno med najvidnejše hrvaške umetnike, katerih dela so prejela svetovno priznanje. Slikal je v olju (Moja mati, 1911), pisal eseje (Moji pogovori z Michelangelom, 1926), spomine na javno in politično življenje svojega časa (Spomini na politične ljudi in dogodke, 1969) in kratke zgodbe (Ludi Mile, 1970 )..).
Leta 1952 je hrvaškemu narodu podaril Galerijo in Kaštelet v Splitu, Meštrovićev atelje v Zagrebu in družinsko grobnico, cerkev Najsvetejšega Odrešenika na Otavicah, kjer je bil na lastno željo pokopan.