Rubinaste in zlate čaše - pesniški mapa z ilustracijami

Rubinaste in zlate čaše - pesniški mapa z ilustracijami
poezijo je napisal Marijan Tomšič
ilustracije Apollonio Zvest
* mapo sestavlja deset besedil in deset ilustracij

Marijan Tomšič - se je rodil 7. avgusta 1939 v Račah pri Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Račah in Slivnici, gimnazijo pa v Mariboru. Študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kot slavist je poučeval v Grahovem pri Cerknici, nato pa je vrsto let deloval kot učitelj in mentor na dveh istrskih šolah, OŠ Marezige in OŠ Gračišče, kjer je z učenci zapisoval istrske »zgodbe«. Pod njegovim mentorstvom sta izhajala dva šolska časopisa: Varda in Bekači. Nekaj ​​časa je bil zaposlen tudi kot dopisnik in novinar na Radiu Koper, Primorskih novicah in Delu. Od leta 1986 je samostojni kulturni delavec. Živi in ​​ustvarja v Istri.

Apollonio Zvest - leta 1955 maturiral na slovenski gimnaziji v Kopru in opravil sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Slikarstva se je učil pri Slavku Pengovu, Riku Debenjaku, Mariju Preglju in Maksimu Sedeju. Leta 1960 je diplomiral pri Gabrijelu Stupici in se tega leta vpisal na študij slikarstva, ki ga je leta 1964 končal.
Od leta 1964 do 1968 je poučeval likovno vzgojo na Pedagoški fakulteti in Gimnaziji v Kopru. Prepotoval je Italijo, Španijo, Francijo in Nizozemsko. 1968-73 deluje v Kopru kot svobodni umetnik. Od 1973 do 1990 je bil zaposlen na Akademiji za likovno umetnost, do 1979 kot docent, do 1984 kot izredni, nato pa kot redni profesor; 1981–87. bil je predstojnik oddelka za grafiko, 1984–87. prodekanja Akademije za likovno umetnost. Leta 1990 se je invalidsko upokojil. Od leta 1989 živi in ​​dela v Portorožu.
V letih 1978–80 je bil predsednik umetniškega sveta Društva slovenskih likovnih umetnikov (član od 1960) ter pobudnik in dolgoletni predsednik pododbora Društva slovenskih likovnih umetnikov na Primorskem, kjer je opravljal več funkcij. . , mag. Bil je delegat v Obalnih galerijah Piran, član Sveta za kulturo Mestne občine Koper in Sveta Zavoda za varstvo obalnih spomenikov. Kot scenograf je sodeloval z Mestnim odrom Koper (1964–69), SNG Drama (1960), SNG Maribor (1965), Mestnim gledališčem Celje (1969), Gledališčem Portorož (1993), RTV Koper in RTV Ljubljana. Je avtor številnih knjižnih prispevkov in ilustracij, predlog za tapiserije, steklene skulpture in slike na keramiko; udeleževal se je likovnih kolonij in pobudnik likovne delavnice za oživitev vasi Abitanti (1997). Leta 2001 je v Portorožu odprl galerijo Atelje 1953.
Nagrade: Leta 1959 je na Likovni razstavi mladih v Beogradu prejel prvo nagrado za barvno jedkanico Človek in bik. Leta 1963 je prejel študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo. Za svoje delo je prejel več kot trideset domačih in mednarodnih nagrad: ex tempore v Piranu (1966, 1967; 1996, velika nagrada občine Piran), 1. nagrado na mednarodnem ex tempore Repentabor (1968), zlat. »I Protagonists« (Pompeji, 1973), Premio internazionale per l'incisione (Biella, 1974), Ars Histriae (Rovinj, 1971, 1972. grand prix, 1974, 1978, 1981, 1982), nagrada Prešernovega sklada (1972), nagrada Mednarodnega grafičnega trienala (Bitola, 1981), odkupna nagrada na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani (1983), Jakopičeva nagrada (1985), Mini prix Lucas (Bled, 1993), Deželna nagrada Alojza Kocjančiča (Koper, 2003).
Apollonio je slikar morskih pejsažev in figur s poudarjenim erotičnim pridihom. Že na akademiji je bil izrazit slikar (obdobje lirskih figur 1959-61) in slikar abstraktnih primorskih krajin (fantastične vizije ribiških vasi v toplih barvah 1962-63). 1963–69 razvije sredozemsko pokrajino z intenzivnimi barvami in svetlobnimi učinki (Ribiški otok II). Iluzionistične prvine, koloristična perspektiva in simetrična simbolika (Šopek III, 1966) se vse bolj umikajo abstraktnosti in ploskovitosti iz leta 1966 (Naplavin sitotisk, 1965), ki se zaključi v postinformelnem obdobju (Triptih, 1967; Sipine, 1969). V tem času je kot montažer uvajal kolaž in v lastnem sitotisku, enem prvih v Jugoslaviji, razvijal sitotisk. Od leta 1970 do 1979 v njegovo delo vstopajo dekorativno-ornamentalni elementi, hladne barve, stilizirana figura, ujeta v okvir, uporaba čistih barv in fotografije, kar ga približuje pop artu. Značilni naslovi so: Balada o hrošču, Kasida, Igre, Sub, Set, Projekcija, Relikvije. V začetku osemdesetih se je vrnil k gestikulacijam in ekspresivnosti, s katerimi je erotizirano figuro vpletel v pokrajino in ju preoblikoval v telesno podobo pokrajine (Naplavine, 1985; Smrt Meduze, 1987). V devetdesetih letih sta bila v ospredju mitološka simbolika in istrska krajina (Bik in Evropa, 1993).