skarabej - s podobo egiptovskega faraona Tutankamona

skarabej - s podobo egiptovskega faraona Tutankamona
skarabej je iz dveh delov
dimenzije 14 x 10 x 8 cm

skarabej (lat. scarabaeus < grš. ϰάραβος: rogata žuželka), dragulj, tj. vrsta okrasnega kamna z vgraviranim prizorom, ki se nosi kot nakit (prstan ipd.). Izvira iz Egipta, po egipčanski mitologiji pa je ime dobil po svetem žuželčjem iztrebku (→ zvit ali iztrebek), ki je bil posvečen bogu Sonca. Na sprednji strani skarabeja je izdolbena podoba žuželke, na zadnji strani pa vgraviran napis z različno vsebino in vladarjevim imenom. Uporaba skarabejev kot pečatov ali amuletov se je razširila po Bližnjem vzhodu, Grčiji in Etruriji, izdelovali pa so jih iz kamna, fajanse ali stekla.
Skarabej je eden najbolj znanih simbolov starega Egipta. Egipčani so vedno iskali navdih v naravi, ki je bila za njih učiteljica, velika knjiga življenja. Vse v naravi, od njenih najmanjših prebivalcev do oddaljenih zvezd in galaksij, je skrivalo globoke resnice, vse je postalo ključ do razkritja neskončnega števila skrivnosti v vesolju. Ko so opazovali njegovo obnašanje, so opazili, da ta marljivi delavec brezoblično maso oblikuje v popolno kroglo, v katero nato izleže jajčeca. Vali se od vzhoda proti zahodu, v čemer so Egipčani prepoznali potovanje Sonca, ki vstane iz sveta senc.
Kepher Scarab je bil utelešenje in simbol Kepherja, enega od treh obrazov enega, večnega boga Sonca: bog Ra simbolizira dnevno Sonce, Atum nočno, skrito, Kepher, božanstvo s skarabejsko glavo, pa pooseblja jutro, vzhajajoče sonce. Tako kot druga solarna božanstva je imel tudi Kepher funkcijo demiurga, stvarnika sveta, človeka in vesolja. Ime "Kepher" se prevaja kot "ustvarjen iz sebe", "ustvarjen iz svojega imena". Že od nekdaj simbolizira ne le dnevni sončni disk, ampak tudi nevidno silo stvarstva, ki daje impulz za njegovo gibanje na nebu in impulz za vse, kar obstaja.
Po mitu naj bi se iz nosnic Ozirisove glave pojavil skarabej in s tem naznanil njegovo vstajenje od mrtvih v nebeškem svetu. Žuželka, ki nenehno kotali svojo kroglo, da se seme novega življenja ne uniči v njej, je postala simbol obnovitvenega impulza, ki se rodi iz inertne, a žive snovi, pripravljene na začetek novega cikla bivanja.
Kot velik simbol in močan talisman je Kepher - skarabej spremljal Egipčana ne le skozi vsa obdobja njegovega življenja, ampak tudi po smrti. Egipčani so verjeli, da se po smrti telesa nesmrtna duša sprosti iz njega in vstane v drugem svetu ter nadaljuje svojo pot po nebeških poteh. Skarabej je že od nekdaj simbol impulza, ki ga duša dobi za nebeški polet, za rojstvo v duhovnem svetu, potem ko vse materialno začne umirati in razpadati. Poosebljal je skrito moč Srca, ki jo je moral človek prebuditi v sebi, da bi se rodil, umrl in vstal, premagal vsako inercijo in se uprl vsaki skušnjavi, ki ga čaka v življenju in po smrti.
Najstarejši najdeni primerki izvirajo iz obdobja preddinastičnega Egipta. V kultne namene so jih uporabljali že v času kulture Naqada, ki je bila pred nastankom severne in južne egipčanske države, katerih združitev bo v začetku tretjega tisočletja pred našim štetjem ustvarila Staro kraljestvo. V nekaterih grobovih v Abidosu, datiranih v obdobje neposredno pred prvo dinastijo (okoli leta 3100 pr. n. št.), so našli posode s posušenimi iztrebki, ki so očitno lahko bile nekakšna votivna darila pokojniku.
Največji in najlepši primerki izdelave skarabejev so tako imenovani srčni skarabeji in spadajo med pogrebno opremo. Takšne skarabeje so namreč polagali v grobnice, na njihovi spodnji površini pa je bil zapisan delček 30. poglavja Knjige mrtvih, v katerem srce prepričujejo, naj ob poslednji sodbi priča v prid svojega lastnika. Skarabej s takšnim besedilom nadomešča srce - organ resnice - ki beleži vsa človekova dejanja v času njegovega življenja in s tem doseže magični vpliv na uspešen vstop v večno življenje Ozirisovega kraljestva.