Narodne pjesme : primijenjeni stihovi / Arsen Dedić - hrvaško*

Arsen Dedić je bil hrvaški kantavtor in pesnik. veliko njegovih pesmi je bilo uglasbenih in doseglo veliko popularnost po vsej regiji.

BREZPLAČNA POŠTNINA PRI NAKUPU VSAJ TREH KNJIG. PLAČILO NA TRR.(ZA SLOVENIJO - TISKOVINA)
OZIROMA PO DOGOVORU.ZA TUJINO ALI PO POVZETJU - DOPLAČILO

REDKOST,SOLIDNO OHRANJENA KNJIGA ,NOTRANJOST LEPO OHRANJENA,MEHKE PLATNICE,
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE,
ČE VZAMETE VSAJ TRI KNJIGE IN PLAČATE NA TRR ALI Z GOTOVINO JE POŠTNINA B R E Z P L A Č N A
(razen kadar je posebno označeno da poštnino plača kupec )

LOK - KX2 / HRVAŠKE KNJIGE,REDKE KNJIGE
USPEŠNICE ,KLASIKI

Podrobni podatki
Avtor – oseba Dedić, Arsen
Naslov Narodne pjesme : primijenjeni stihovi / Arsen Dedić ; [ilustrirao Zlatko Bourek]
Vrsta gradiva poezija
Jezik hrvaški
Leto 1979
Založništvo in izdelava Zagreb : Znanje, 1979
Fizični opis 85 str. : ilustr. ; 20 cm
Drugi avtorji – oseba Bourek, Zlako
Zbirka ǂBibliotekaǂ itd
Opombe Vrijeme ironije / Igor Mandić: str. 77-85.
UDK 886.1/.2-14
COBISS.SI-ID 13557255

Dedič, Arsen .
poklic(i): Hrvaška književnost | glasba
Hrvaški biografski leksikon Filmski leksikon
Dedič, Arsen
Hrvaški kantavtor, pesnik in skladatelj
Rojen: Šibenik, 28. VII. 1938.
Umrl: Zagreb, 17. VIII. 2015
ilustracija
DEDIĆ, Arsen
(fotograf Damir Krajač / CROPIX)
Dedić, Arsen, hrvaško kantavtor, pesnik in skladatelj ( Šibenik , 28. VII. leta 1938 – Zagreb , 17. VIII. 2015 ). V domačem kraju je končal gimnazijo in srednjo glasbeno šolo. Za glasbo se je začel zanimati zgodaj, z očetom, ki je igral v šibeniški ljudski glasbi; flavte se je učil zasebno in kot petnajstletnik igral v gledališkem orkestru. Leta 1957 se je preselil v Zagreb, kjer je tri leta študiral pravo in leta 1964 diplomiral na Akademiji za glasbo iz flavte, takrat je objavljal pesmi v revijah, pisal besedila za zabavno glasbo (sprva pod psevdonimoma Igor Krimov in Luka Juras ) ter nastopanje kot pevka v vokalnih zasedbah (Prima, Zagrebški vokalni kvartet, Melos) ter kot flavtistka v Zagrebškem jazz kvartetu in Kvartetu flavt . Od leta 1959 je skladal šansone, pop skladbe in šlagerje ter sodeloval na festivalih. Kot avtor se je pod svojim imenom predstavil leta 1963 s skladbo Onaj dan na Splitskem festivalu, kjer je leta 1964 dosegel izjemen uspeh in široko prepoznavnost s skladbo Hiša ob morju. Do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je večinoma pisal skladbe za festivale, prva plošča Čevkéj kao ja (1969) pa je retrospektiva že napisanih skladb (»Moderato Cantabile«, »Vse, kar veš o meni«). Naslednji album Arsen 2 (1971) vsebuje nekaj njegovih najuspešnejših avtorskih skladb ("Sijaj s takim sijajem", "Oj, mladost", "Ne joči", "Balada o minljivosti"). Enako cenjen dvojni LP Homo volans (1973) sodi v najambicioznejši del Dedićevega opusa. V kombinaciji lastnega avtorskega rokopisa ("Tvoje nejnejne godine") s prefinjenimi poetičnimi reinterpretacijami ("Modra reka", uglasbitev pesmi Maka Dizdarja) je Dedić v tem in naslednjih, prehodnih delih ( Dedić – Golob z Zvonimirjem Golobom , 1977; Provincija, 1984) potrjuje vlogo vodilne osebnosti takratne jugoslovanske kantavtorske in šansonjerske scene, ki se približuje zvoku sodobne rock glasbe ( Družinsko drevo, v sodelovanju s Kornelijem Kovačem, Otisak avtora, oboje 1976). Večina Dedićevega zgodnjega opusa, zlasti trilogija Man Like Me, Arsen 2 in Homo Volans, sodi v antologijo hrvaške kantavtorske popevke. Navdahnjene z življenjskimi dvomi, minljivostjo, ljubeznijo, nostalgijo, osamljenostjo in posledično tesnobo, njegove ključne skladbe, hkrati intimne in univerzalne, spregovorijo v edinstvenem glasbeno-poetičnem jeziku, ki združuje mediteransko senzibilnost in romantično, kontinentalno, urbano vzdušje. (predvsem Zagreb v 60. in 70. letih 20. stoletja). Intenzivnejšo komunikacijo s pop-rock publiko ohranja s kasnejšimi, zrelimi in razmeroma opaznimi glasbenimi albumi: Kino Sloboda (1987), ki vsebuje skladbi »Original Soundtrack (Amado mio)« in »Okako te ne volim«, Tihi obrt(1993), ki jo je zaznamovala vojna, s skladbami »Vračam se k Aznavourju«, »Končal bom kot Howard Hughes« in »Mati pogum«, Minister of Fear (1997), s skladbo »Tvoje telo«. - moja hiša«, Kinoteka (2002), s skladbama »Sve te vodilo k meni« in »Život se traži kot kreda«, in Na zlu putu (2004), s skladbama »Amigo« in »Na zlu putu« . Izjemno plodovit je številne svoje pesmi zbral na tematskih albumih: priredbe ( Kantautor, 1985, priredbe Johna Lennona , Leonarda Cohena , Jacquesa Brela itd.), glasbene skladbe domačih pesnikov ( Pjevam pjesnike, 1980), pesmi za drugi izvajalci ( Naručen pesmi, 1980), otroške pesmi ( Arsen poje otrokom, 1982; Dječje oči, 2004), kajkavske popevke ( Moje popevke, 1986), klapske pesmi ( Ko ovo more platit: 20 šibeniških pesmi Arsena Dedića zapel pri klapah, 1995), duetih ( Suputnici, 2014), filmskih in televizijskih temah ( Glasba za film in TV, 1989; Za kino in TV, 2008), pa tudi na tematskih kompilacijskih albumih ( Arsenal, 1981; Herbar, 1999; Imena žena, 2003; Dobrotvorov dom, 2009 ). Pogosto je sodeloval z ženo Gabi Novak (albuma Gaby & Arsen, 1980, in Hrabri ljudi, 1988), za katero je produciral več albumov; sodeloval je tudi s sinom Matijo Dedićem in z njegovimi vzorniki: Bulatom Okudžavo (producent in prevajalec koncertnega albuma Okudžava v Zagrebu, 1979), Sergiom Endrigom (duet »Odhod«, uglasbitev pesmi Tina Ujevića, na Rimski plati, 1979) in Gino Paoli (skupni koncertni album Lisinski, 2006). Posredno ali neposredno je vplival na oblikovanje hrvaške in jugoslovanske kantavtorske pop in rock glasbe, pri čemer je pogosto sodeloval z vodilnimi izvajalci ( Goran Bregović ; Zoran Predin , s katerim je posnel album Witnesses of Stories , 1989; Branimir Štulić , Đorđe Balašević ; Bora Đorđević, s katerim je posnel album Unplugged '87 ; Rade Šerbedžija ) . Prejel je osem diskografskih nagrad Porin (med drugim za življenjsko delo leta 1999), za svoj kantavtorski opus pa je med številnimi drugimi prejel najpomembnejšo mednarodno kantavtorsko nagrado Premio Tenco (1982).

Vzporedno s kantavtorsko kariero je bil zelo aktiven tudi na drugih glasbenih področjih. Od leta 1967 je ustvaril scensko glasbo za okoli 120 gledaliških predstav (nagrajen je bil za predstave Inšpektorjeve spletke, 1979; Kabaret Arsen, 1982; Diogeneš, 1989; Kavana Torso, 1990; Krležijada, 1993), redno sodeluje z Igralci Histrion. ' Skupina, nato glasba za več kot 30 filmov (npr. Vlakom prema jugu, Petar Krelja, 1981; Glembajevi, 1988, Karneval, Anđeo in Prah, 1990, oba v režiji Antuna Vrdoljaka) in televizijska glasba ( V registru Prosjaci in sinovi , Jelenko, Objem itd.). Uglasbil je muzikal Lady Šram na libreto Nina Škraba (1991). Zlato areno je prejel za glasbo v filmih Donator (Veljko Bulajić, 1989) in Pont Neuf (Željko Senečić, 1997).

Kot pesnik je debitiral že v srednješolskih časih v mladinskih revijah (Polet, Vidik, Prisutnosti) . Izdal je deset zbirk ( Ladja v steklenici: Pesmi in šansoni, 1971; Ljudske pesmi: Uporabni verzi, 1979; Hotel Balkan, 1987; Pesnik splošne prakse, 1993; Čagalj, 2000; Prepovedana knjiga, 2003; Padova, 2004; Uradna duša, 2006; Stenski časopis, 2009; Kapljice za oko, 2012 ), v kateri je, zaznamovan z izkušnjo »pesnika splošne prakse« in avtorja »uporabnih verzov«, torej sodobnih »ljudskih pesmi«, zmogel razviti lirični glas, zaznamovan z vsakdanjimi izkušnjami, izjemno občutljivostjo in nezaznamovan z generacijske spremembe in poetiko sodobne hrvaške književnosti, pri čemer iz knjige v knjigo uresničuje nekakšen intimni pesnikov dnevnik, zaznamovan s subjektivnostjo, a tudi s kolektivno zavestjo. Njegove pesmi odlikuje komunikativnost, domača nostalgija, pogoste teme pa so ljubezen, smrt, prijateljstvo in ustvarjalnost. Je dobitnik nagrade Goranov vijenac za celotno pesniško delo (2003) in nagrade »Vladimir Nazor« za življenjsko delo (2007).