Kuća Marije Pomoćnice ; Nina / Ivan Cankar / hrvaško,srbsko

CANKAR V SRBOHRVAŠKEM JEZIKU / REDKOST
HIŠA MARIJE POMOČNICE / NINA
IRO VESELIN MASLEŠA SARAJEVO 1981,SOLIDNO OHRANJENO
PREVOD IZ SLOVENŠČINE DR.JURAJ MARTINOVIĆ

Podrobni podatki
Avtor – oseba Cankar, Ivan, 1876-1918
Naslov Kuća Marije Pomoćnice ; Nina / Ivan Cankar ; [preveo sa slovenačkog i priredio Juraj Martinović]
Vrsta gradiva roman
URL medijskega objekta leposlovje za odrasle
Jezik hrvaški, srbski
Leto 1981
Založništvo in izdelava Sarajevo : "Veselin Masleša", 1981
Fizični opis 199 str. ; 20 cm
Drugi avtorji – oseba Martinović, Juraj
Zadravec, Franc, 1925-2016
Bernik, France
Kermauner, Taras, 1930-2008
Zbirka Ars : lektira
Opombe Izvirni stv. naslov: Hiša Marije Pomočnice ; Nina
5.000 izv.
Cankarevi prostori čežnje i snova / Juraj Martinović: str. 5-26.
Izbor iz kritika / Franc Zadravec, France Bernik, Taras Kermauner: str. 183-194
Bilješka o piscu ; Bibliografija / J. M.[Juraj Martinović]: str. 195-198
UDK 821.163.6-311.2
COBISS.SI-ID 15653888


DOSTAVA ZA HRVAŠKO (DOSTAVA ZA HRVATSKU - ZAGREB JANKOMIR + 10€ ALI S POŠTO SLOVENIJE)
ODPIS IZ KNJIŽNICE,199 STRANI
POGLEJTE ŠE OSTALE MOJE KNJIGE, ČE VZAMETE VSAJ TRI IN PLAČATE NA TRR JE POŠTNINA
B R E Z P L A Č N A

LOK -S1VD

PRIKAZ BOLESTI U ROMANU „KUĆA MARIJE POMOĆNICE“ IVANA CANKARA
15. novembra 2013.
Jedan od najznačajnijih pisaca slovenačke književnosti, Ivan Cankar, stvarao je u okviru moderne, pripada impresionističko-simbolističkoj struji. Značajan je kao kritičar, esejista i polemičar, a uneo je i velike novine u pisanje poezije, romana i drame. Cankarovo shvatanje literature bilo je sa stanovišta društveno angažovane delatnosti, ali ju je doživljavao i kao svojevrsni larpurlartizam. U njegovom opusu uvićaju se dva oprečna stava prema svetu i umetnosti – idealistički i materijalistički, spiritualno-mistički, kao i indiferentnost prema objektivnoj spoljašnjoj stvarnosti, u potpunosti naklonjenost „duši“, unutrašnjim doživljajima likova.

Pored ovog, napisao je i romane: „Na klancu“, „Martin Kačur“, „Tuđinci“, „Nina“ (koji je, uz roman „Kuća Marije pomoćnice“, smatrao svojim najboljim ostvarenjem u sferi ovog žanra).

Ivan_Cankar_blacksheep.rs (2)

Već prvim rečima romana, opisom enterijera bolnice u kojoj devojčice obituju, sledeći malu Malči koja u pratnji majke dolazi u svoj novi dom, ne znajući tada da će joj to biti i poslednje stanište u životu, autor dočarava sumornu i učmalu atmosferu koja vlada meću tim zidovima. Sugestivnim prikazivanjem predmeta, kao što su tamno obojeni prozori, uvelo cveće, kao i opisom praznih mračnih hodnika kojima prolaze nevidljivi ljudi, postiže se doživljaj jezivog života koji odiše u svakom kutu.

Žalosnim izgledom devojčica, koje godinama već borave tu, od kojih su neke i same zaboravile koliko je prošlo od tog sudbonosnog koraka koji su napravile prilikom ulaska, a čega neke ni ne žele da se prisete, eksplicitnim prikazom njihovih ubogih, mršavih, slabašnih tela, a kasnije i retrospektivnim osvrtanjem na događaje koji su prethodili, predstavljene kroz njihova bolna sećanja, koja kao da u njihovoj svesti postoje samo da bi ih podsetila da su na boljem mestu nego što su bile ranije, van velike gvozdene kapije, autor pruža ne samo spoljašnji prikaz bolesti, već i njihove unutrašnje doživljaje, psihološke borbe i patnju, najizrazitije predstavljene žudnjom za smrću, koja za njih predstavlja „drugi život“, lepši, lišen tuge, ispunjen bezbrižnošću i radošću.

Iako se svaka od njih razlikuje svojim izgledom, tj. svojom bolešću, intimnom pričom iz koje je proizašlo njihovo sadašnje stanje, i Lojziki bolesnih nogu, i Reziki sa jednom bolesnom nogom, i nepokretnoj Franciki, i Tini slabih nogu, i slepoj Tončiki, i ubogoj Katici, i Brigiti, i Pavli, zajednička je jedna stvar – želja za smrću, koja za njih znači spas, izbavljenje.

Ivan_cankar_blacksheep.rs (3)

Dirljivim i potresnim opisom povorke devojčica predvođenih sestrom Cecilijom, jedinom osobom koja je u njima videla bića vredna ljubavi, kada su išle na misu zadušnicu, i prikazom slabih udova koji se bore sa svojim slabostima, dočarana je sumorna i mračna slika bolesti mladih, još nerazvijenih tela i njihov napor da žive u nametnutim uslovima i okolnostima u kojima su se našle.

Psihološki svet junakinja dočaran je snovima, anćelima koji hodaju po sobi, a njegova ambivalentnost, koju čini spoj jednog sveta iz kojeg su došle, zahvaljujući kojem su takve, i drugog za kojim žude, predstavljena je opozitnim odnosom zime i proleća.

Zanimljiva je i epizoda s kanarincem, koji je zapravo simbol slobodnog života za kojim one čeznu. Njegov beg od grube crne ruke Katičinog oca i pokušaj da izleti iz sobe, prilikom kojeg udari u prozor i ugine, devojčice vide kao nemogućnost slobodnog življenja na ovom svetu.

Sudbina vrapca kojeg su, kada je uginuo, metlom počistile, bez spomena i žalosti za njim, takođe ima simboliku usuda devojčica koje su tu nekada živele i preminule. Ponekad neke od njih budu i pomenute, ali samo kao osobe kojima se nešto desilo i koje su nekad bile tu, ali ne i kao osobe koje nekom nedostaju. Sa prestankom njihovog postojanja na ovom svetu, prestaje i razmišljanje o njima, kao što se desilo i sa Minkom.

Teskoba njihovih bolnih iskustava, fizičkih rana, psiholoških ožiljaka koji ponekad oštro preseku, i žudnja za oslobođenjem od surove stvarnosti, preteške za njihove nejake duše, oličene su u Tininim mislima neposredno pred neuspeli pokušaj samoubistva, koje je ona doživljavala kao odlazak u bolji svet, drugačiji od ovog koji poznaje, gde je pravi, istinski život, „tamo, s one strane smrti…“.

Autorka: Milena Sretić

Hiša Marije Pomočnice
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigationJump to search
Hiša Marije Pomočnice
Avtor Ivan Cankar
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Lavoslav Schwentner
Datum izida 1904
Žanr roman
Št. strani 158
Klasifikacija
Hiša Marije Pomočnice [1] je roman Ivana Cankarja, izdal ga je leta 1904 L. Schwentner, ponatisnjen je bil leta 1989 [2] 1956 je izšel pri koprski založbi Lipa [3] 1999 pri založbi Karantanija (zbirka Klasiki) [4] in leta 2004 pri DZS v zbirki Slovenska zgodba (Dnevnikova knjižnica, št. 5) [5]

Vsebina
Roman se začne z Malčinim prihodom v Hišo Marije Pomočnice, kamor jo prinese mati. Dogajanje spremljamo preko vsevednega pripovedovalca, ki se postopoma oddaljuje od Malčinega doživljanja bolnišnice in se osredotoča na odnos malih bolnic do življenja in smrti. Slednja je v bolnišnici oziroma hiralnici vseskozi prisotna. Tu spoznamo predrzno Lojzko, ustrežljivo Reziko, Tino, ki je najstarejša in najbolj zrela, slepo Tončko, skrivnostno in samotno Katico, tiho Pavlo, grbavo in robustno Brigito, Minko, ki kmalu po Malčinem prihodu umre, ter sestro Cecilijo, ki je prijazna in usmiljena in edina odrasla oseba, ki ji dekleta zaupajo. V nasprotju z njo so obiskovalci Hiše vedno predstavljeni kot tujci, ki ne sodijo v posvečeni svet Hiše umiranja.

Dekleta redno obiskuje grofica s spremljevalkama (Edit in Margit), ki milostno delijo pomaranče in piškote, ter pričakujejo, da bodo bolnice molile za dobrotnike, Lojzka pa hlini zahvalo in se za njihovim hrbtom pači.

Sestra Cecilija predstavlja edino pravo povezavo deklet z zunanjim svetom, saj jim prinese kanarčka Hanzka, ki ga obožujejo, a mu nasilni vdor zunanjega sveta v njihov mirni dom prinese konec. Katičin oče, velik in umazan pijanec, ki se ga prestrašijo vsa dekleta, celo njegova hči, se približa kanarčku, ki se od strahu požene proti oknu, udari ob steklo in pogine.

Sestra Cecilija jim nato prinese vrabčka, ki ga poimenujejo Anarhist, saj je upornik in ga ne morejo udomačiti, ker vztrajno išče izhod iz sobe. Tako vso noč poskakuje ob oknu, se zaletava vanj in pada, dokler ni zjutraj povsem izmaličen in ga skoraj mrtvega pometejo iz sobe. Z njim Cankar primerja eno od deklet, Tino, ki dojema Hišo kot mrtvašnico in si edina želi izkusiti drugačno življenje – poleg prezgodaj zapeljane Brigite. Ker se Tina zaveda, da nikoli ne bo mogla zaživeti normalnega življenja zdrave ženske, po katerem tako hrepeni, poskuša narediti samomor. Prihodnje jutro jo odpeljejo iz sobe, a dekleta jo, prav tako kakor vrabčka Anarhista, hitro pozabijo.

V 6. in 8. poglavju romana Cankar izrazito naturalistično opiše okolje, iz katerega izvirajo Lojzka, Brigita (6. poglavje) in Tončka (8. poglavje), ter izzove val kritik na račun pornografije, ki naj bi jo skril pod krinko naturalizma.

Lojzkina starša namreč vpričo hčere prešuštvujeta, oče celo pripelje domov štirinajstletno siromašno deklico, ki jo napije in zlorabi (Cankar na tem mestu uporabi izrazite barvne podobe); starša se tudi prepirata, tudi fizično obračunata, a v javnosti to spretno prikrivata, kar jima Lojzka še posebej zameri.

Brigita pa je pred prihodom v Hišo Marije Pomočnice živela s staršema in še skupino drugih delavcev v dveh skromnih sobah. Občasno v večji sobi priredijo zabavo, kjer se napijejo in moški poljubljajo Brigitino mamo ter odidejo z njo v sosednjo sobo. Ko nekoč Brigitin oče enega teh moških zabode, ga mati napodi – ljubimec se čez nekaj tednov vrne, oče pa nikdar več. Brigito ob nedeljah puščajo samo doma, tako jo nekoč zapelje eden izmed delavcev.

Oče slepe Tončke je osorni svétnik, ki se po ženini smrti znova poroči. Z novo ženo pride v hišo tudi ženina hči Lucija, ki Tončko sili v homoseksualne odnose. Oče je tudi novi ženi nezvest, spolno nadleguje služkinje, Tončko zanemarja. Celo ko jo zlorabi eden njegovih znancev, ne pokaže nikakršnega sočutja. Mačeha ima mladoletnega ljubimca in poskrbi, da Tončkinega očeta zaprejo. Tončka je srečna, ko jo odpeljejo od doma, vendar pride že čez leto in pol oče ponjo in Tončka mora zapustiti Hišo Marije Pomočnice.

Malčina mati je zasebna šivilja, ki dela podnevi in ponoči. Le neki daljni spomin ima Malči na čas, ko je bila mati vesela in je načrtovala lepšo prihodnost z mladim gospodom, ki je nekaj časa bival pri njih. Zdi se, da Malči čuti vse manj sočutja z materjo, niti si ne želi domov. V kratkem času, ki ga preživi v hiši, Malči dozori in sprejme svojo usodo. Zato tudi ne razume, zakaj mati ob njeni smrtni uri joče.

Prav tako opazimo zamenjani vlogi med deklicami in starši pri ustrežljivi in usmiljeni Reziki, ki želi zaščititi očeta, pri skoraj nepokretni Katici, ki tolaži svojo mater in ji briše solze, pri umirajoči Minki, ki poslednjo noč v svojem življenju sočutno razmišlja o svojih mrtvih starših. Minka je v sobi že vrsto let, zato pripoveduje dekletom o njihovih predhodnicah v sobi ter njihovih poslednjih trenutkih.

V sobi živi še Židinja Pavla, ki je tiho in modro dekle. Obiskuje jo mati s hčerama in sinom Edvardom, v katerega se zaljubi Tina in željno pričakuje njegovih obiskov. Ko nekega dne Edvard obišče sestro v družbi mladega in lepega dekleta, Tina obupa, saj se zave, da njej usoda ni namenila ljubezni, pač pa smrt.

Izmed vseh deklet najbolj izstopa predrzna Lojzka, ki ne more prikriti svojega aristokratskega porekla. Je namreč ošabna in izzivalna, večkrat draži Tino zaradi njenih čustev do Edvarda. Tako je na neki način predstavnica starega življenja in njegove hinavščine, zavisti in nehvaležnosti, čeprav tudi sama ne želi domov, pa tudi darove, ki jih ji nosita starša, vedno razdeli med sotrpinke.

Zunanji obiskovalci so načeloma predstavljeni kot sebični grešniki ali pa vsaj kot trpinčeni in zavrženi ljudje, ki niso sposobni ugledati plemenitega kraljestva lepote in čistosti, ki ga malim bolnicam predstavlja soba Sv. Neže v Hiši Marije Pomočnice. Tu so našle varno zavetje pred nasilnim in hudobnim svetom, v katerega se ne želijo vrniti.

Roman se konča z Malčino smrtjo. Dekleta pričakujejo spomladanski izlet, a morajo najprej počakati, da Malči umre. Tudi Malči pričakuje potovanje v sončno pokrajino in si želi, da bi prišla mati, ki je tako dolgo upala na drugačno življenje, ter odšla z njimi. Ko pride mati k hčerini smrtni postelji, je Malči pripravljena na pot v lepši svet. V predsmrtnih blodnjah se ji zdi, da se skupaj z dekleti in materjo peljejo proti sončni svetlobi, v kateri se že lesketajo lasje Jezusa Kristusa, ženina, ki ga Malčina duša željno pričakuje.