miniaturni portret Roberta Schumanna

miniaturni portret Roberta Schumanna
podpisan
dimenzije 9 x 10 cm

Robert Schumann[a] (nemško [ˈʁoːbɛʁt ˈʃuːman]; 8. junij 1810 – 29. julij 1856) je bil nemški skladatelj, pianist in vpliven glasbeni kritik. Velja za enega največjih skladateljev romantične dobe. Schumann je pustil študij prava z namenom, da bi nadaljeval kariero virtuoznega pianista. Njegov učitelj Friedrich Wieck, nemški pianist, mu je zagotovil, da lahko postane najboljši pianist v Evropi, a poškodba roke je te sanje prekinila. Schumann je nato svojo glasbeno energijo usmeril v komponiranje.
Leta 1840 se je Schumann poročil s Claro Wieck po dolgi in hudi pravni bitki z njenim očetom Friedrichom, ki je poroki nasprotoval. Začelo se je vseživljenjsko sodelovanje v glasbi, saj je bila Clara sama uveljavljena pianistka in glasbeni čudež. Clara in Robert sta ohranila tudi tesen odnos z nemškim skladateljem Johannesom Brahmsom.
Do leta 1840 je Schumann pisal izključno za klavir. Kasneje je komponiral klavirska in orkestralna dela ter številne Lieder (pesmi za glas in klavir). Zložil je štiri simfonije, eno opero ter druga orkestralna, zborovska in komorna dela. Njegova najbolj znana dela so Carnaval, Symphonic Studies, Kinderszenen, Kreisleriana in Fantasie in C. Schumann je bil znan po tem, da je svojo glasbo prepojil z liki skozi motive in sklicevanja na literarna dela. Ti liki so se znašli v njegovem uredniškem pisanju v Neue Zeitschrift für Musik (Novi časopis za glasbo), publikaciji s sedežem v Leipzigu, ki jo je soustanovil.
Schumann je trpel za duševno motnjo, ki se je prvič pokazala leta 1833 kot huda melanholična depresivna epizoda – ponavljajoča se večkrat izmenjujejo s fazami "povišanja" in vse bolj blodnjavimi idejami o zastrupitvi ali grožnji s kovinskimi predmeti. Kar se zdaj domneva kot kombinacija bipolarne motnje in verjetno zastrupitve z živim srebrom, je privedlo do "maničnih" in "depresivnih" obdobij v Schumannovi kompozicijski produktivnosti. Po poskusu samomora leta 1854 je bil Schumann na lastno željo sprejet v duševno bolnišnico v Endenichu (zdaj v Bonnu). Z diagnozo psihotične melanholije je umrl zaradi pljučnice dve leti kasneje v starosti 46 let, ne da bi si opomogel od duševne bolezni.